Plagiatorstvo in njegovo odkrivanje

Nekorekten odnos do intelektualne lastnine in njeno prisvajanje, pa naj bo to namerno kot kraja ali nenamerno zaradi nepoznavanja in iz površnosti, je eden večjih problemov informacijske družbe, ki se ga pogosto premalo zavedamo. Plagiatorstvo pogosto razumevamo zelo poenostavljeno samo kot kopiranje vsebine drugega dela v celoti ali uporabo izposojenih idej nekoga drugega, vendar izraza kopiranje in izposojanje nehote prikrivata resnost prestopka. V Webstrovem slovarju je plagiatorstvo razloženo kot

• kraja ter posredovanje idej in besed nekoga drugega kot svoje
  
• uporaba dela nekoga drugega brez navedbe vira
  
• literarna kraja
  
• predstavljanje kot novo in izvirno ideje ali proizvoda, ki je izveden iz že obstoječega vira

Wikipedia opredeljuje plagiatorstvo kot neupravičeno prisvajanje, natančno posnemanje in krajo z objavljanjem govora, misli, idej in izrazov drugega avtorja ter njihovo predstavljanje kot svoje lastno izvirno delo.

Iz obeh definicij je jasno, da je plagiatorstvo goljufija, ki obsega tako krajo dela nekoga drugega kot tudi kasnejše prikrivanje tega dejstva. Prisvajanje celotnega dela še nekako sprejemamo in razumemo kot plagiatorstvo (npr. ti. literarna kraja), pri kopiranju in uporabi delov, odlomkov, idej pa se pogosto spozabljamo. Plagiatorstvo namreč predstavljajo vse oblike prisvajanja in nespoštovanja tujega avtorskega dela, zlasti pa

• predstavljanje tujega dela kot lastno
  
• kopiranje besedila ali idej nekoga drugega brez navedbe vira oz. avtorstva
  
• opustitev narekovajev v navedbi
  
• podajanje nepravilnih podatkov o viru navedbe
  
• kopiranje misli, stavka in spreminjanje besed v njem brez navajanja vira oz. avtorstva
  
• kopiranje tolikšne količine besedila ali idej iz drugega vira, da predstavljajo večji del novega dela, ne glede na to, ali je vir naveden ali ne

V največjem številu primerov bi se lahko izognili plagiatorstvu že z ustreznim navajanjem vira, na kar pogosto v resnici pozabljamo oz. potrebo po tem spregledamo. Za izogib plagiatorstvu zadošča že preprosto priznanje, da je bilo določeno gradivo prevzeto od drugod, in zadostna informacija občinstvu (namenoma se izogibam terminu "bralec", ker gre za vse oblike intelektualnega in umetniškega dela, ne samo za besedila), da lahko uporabljeni vir najde. Ustrezno in pravilno (zadostno) citiranje je še vedno problem, ki ga premalo obvladamo. Tudi bibliotekarji v svojih poljudnih in strokovnih besedilih, na spletnih straneh in blogih.

Zanimiva je zgodovina plagiatorstva, ki je dobilo negativno oznako nemoralnega dejanja v Evropi šele v 18. stoletju. Pred tem so skozi vso zgodovino civilizacije avtorje in umetnike vzpodbujali h kar se da vernemu posnemanju mojstrov in vzornikov, da bi se izognili "nepotrebnemu izumljanju". Nov moralni koncept obsojanja takega početja se je razvil v akademskem okolju, nato še v novinarstvu. Danes je plagiatorstvo akademska sleparija in sramota, v novinarstvu pa kršitev novinarske etike, v obeh primerih z resnimi posledicami. V umetnosti so stvari še vedno precej drugačne, delno zaradi še vedno prisotne težnje po (študioznem) posnemanju mojstrov preteklosti in sodobnosti, delno pa zaradi mnogo bolj nedoločljive podobnosti med izvirnikom in plagiatom. Izrezovanje in ponovna uporaba (copy & paste) dokumentov ali njihovih delov z internetnih strani je postalo "tolerirani" fenomen današnjih dni. Na razpolago so brezplačna orodja, namenjena prav takemu početju in v svojem oglaševanju to prav ponosno poudarjajo. Gre za besedila ali dele besedil, slike, zvočne in videoposnetke, ki jih množice brez slabe vesti javno predstavljajo kot svoje ali "pozabijo" povedati, da niso njihovo delo. Cele spletne strani in objave na blogih se nenadoma pojavljajo kot delo "novega avtorja" in pod njegovim imenom v zabeležkah (Notes) družbenih mrež brez kakršne koli omembe izvirnega vira ali avtorja. Facebook ima za to menda kar poseben gumbek pa tudi drugod to prej vzpodbujajo kot obsojajo ali preprečujejo. Zaščite pred tem ni kaj dosti, navadno preprečevanje desnega klika in napis z navedbo avtorskih pravic in avtorske zaščite, ki pa ga tako nihče več ne bere. (povzeto po plagiarism.org)

Razlogi in vzroki za plagiatorstvo so različni, želja po uspehu in slavi brez truda, sem sodi tudi pridobivanje nazivov, pomanjkanje časa, znanja in sposobnosti za pripravo dobrega dela v zahtevanih rokih in zahtevane kakovosti, nespoštovanje tujega znanja in truda, "šlamparija" in z njo povezano opuščanje citiranja pa še kaj. Zanimiv fenomen je samoplagiatorstvo, ki mu ironično lahko rečemo tudi "recikliranje", in je ponovna uporaba večjega dela povsem identičnega lastnega, že prej objavljenega besedila brez navedbe izvirnega dela. Pravno gledano ni s tem nič narobe, v akademskih in raziskovalnih sferah pa je seveda neetično, saj mora biti znanstveno in raziskovalno delo izvirno v segmentih, ki niso citirani, isto velja za objave v časopisih. Za besedila informativnega in strokovnega značaja to ne velja, je pa lahko pravno sporno (npr. avtorski honorar za isto besedilo pod različnimi naslovi pri dveh založnikih).

Predvsem za uporabo v akademskem okolju je bilo razvitih več sistemov za odkrivanje in s tem preprečevanje plagiatorstva. Vsi delujejo na principu statistične obdelave besedil in njihove primerjave z obstoječo bazo znanja, to je v preteklosti napisanimi besedili, ki služijo za primerjavo. Pomembno je spoznanje, da ti sistemi plagiatorstva sami ne odkrivajo, pač pa opozarjajo na podobne dele besedil in izračunajo odstotek podobnosti, presoja in odločitev, ali gre za plagiat ali ne, pa je prepuščena človeku, navadno profesorju oz. mentorju, lahko tudi uredniku, če pred objavo članke preverja. Eden takih programov je Turnitin, ki ga že kako leto uporablja tudi Univerza v Ljubljani. Poudariti je treba, da Turnitin ni izključno program za podporo odkrivanju plagiatorstva, to je le ena od njegovih funkcij, sicer pa je to razvejan programski sistem za izobraževanje. Po trditvah ponudnika so njegovi osnovni pokazatelji razsežnosti glede razpoložljive baze znanja in uporabnikov takšnile:

• 135+ milijonov študentskih pisnih del
  
• 90.000+ časopisov in knjig
  
• 823.414 aktivnih učiteljev
  
• 13,5+ milijard spletnih strani
  
• 9.500 izobraževalnih institucij
  
• 19 milijonovon sodelujočih študentov
  
• 126 držav
  
• 120.000 do 200.000 preverjanj študentskih besedil dnevno; vsa ta besedila se takoj vključijo v bazo znanja za naprej

Turnitin obsega module za za administratorje, pedagoge in študente. Osnovne pedagogom namenjene funkcije so:

• Preverjanje izvirnosti besedil (Poročilo o izvirnosti za ugotavljanje plagiatorstva)
  
• Virtualni razred
  
• Izbor študentov
  
• Priprava nalog
  
• Popravljanje in komentiranje nalog
  
• Jezikovno in stilistično popravljanje
  
• Ocenjevanje pisnih del
  
• Presoja kolegov (peer-review)
  
• Terminski koledar
  
• Predpripravljena gradiva, webinarji, videopredavanja in priročniki

Modul za študente omogoča predvsem:

• Izbiro in uporabo priročnikov, predavanj, navodil
  
• Izbiro razreda in vpis
  
• Izbiro nalog
  
• Oddajo nalog
  
• Presojo kolegov (peer-review), kjer študentje komentirajo in soocenjujejo delo kolegov
  
• Samopreverjanje izvirnosti besedil (Poročilo o izvirnosti) še pred oddajo dela profesorju

V normalnih razmerah opravi program analizo in primerjavo krajšega besedila v dobri minuti, daljših besedil nisem uporabil. Imel sem občutek, da se delovanje močno upočasni v času, ko se prebudi zahodna obala ZDA s tamkajšnjimi univerzami, tak akuten in zelo očiten zastoj sem opazil dvakrat zapored ob istem času. Izbrano besedilo se naloži neposredno z računalnika, ali pa po znani metodi kopiranja in lepljenja vnese v okno. Datoteke so lahko velike do 20 MB, obsegale pa naj ne bi več kot 400 strani. Dovoljeni formati datotek so MS Word, WordPerfect, PostScript, PDF, HTML, RTF in navadno besedilo (.txt). Učitelj ima možnost komentiranja in popravljanja besedila, preverjanja izvirnosti in neposrednega ocenjevanja, ki se zapiše v "redovalnico".

Virtualni razred z že pregledanimi dokumenti. Odstotki in barva opozarjajo na podobnost z drugimi besedili. Uporabil sem kopijo dela besedila iz petih različnih dokumentov:

1. Na spletišču ZBDS objavljen pravilnik Kalanovega sklada; nekateri drugi spletni dokumenti ga opisujejo ali predstavljajo, največji del je bil uporabljen na spletni strani splošne knjižnice
   
2. Na spletišču EU objavljeno poročilo o obisku v Sloveniji; ugotovljena je bila popolna identičnost besedil
   
3. Del v Knjižnici objavljenega članka, ki ga je Turnitin odkril in zaznal popolno ujemanje
   
4. Tiskovno poročilo STA o tiskovni konferenci ZBDS se očitno po delih pojavlja tudi v drugih objavah
   
5. Uvodnika v Knjižnici sistem ni odkril, ker ima pri zajemanju besedil s spleta veliko zamudo (morebiti zaradi slovenščine).

Podobnost s pravilnikom je bila zaznana v petih besedilih, ocenjeni delež podobnosti je od enega do 15 odstotkov. V preverjanem besedulu je z bravami in številkami opozorjeno na podobne dokumente.

STA-jevemu poročilu podobni deli besedila se pojavljajo v treh virih; na spletni strani Bibliotekarske terminološke komisije, v Delu in devetih dokumentih UL (študentska besedila, ki pa jih zaradi varstva osebnih podatkov ne identificira).

Na dveh strežnikih EU objavljeni besedili sta povsem identični z "mojim".

Z nastavitvami se lahko vključi/izključi upoštevanje citiranih besedil in bibliografij ter nastavi "občutljivost" primerjanja.	Pomoč učitelju pri komentiranju in popravljanju študentskih izdelkov.

---

Vir: Blaugh	Vir: Edutopia